Vsem nam se kdaj pa kdaj zgodi, da smo zaskrbljeni glede naše prihodnosti. Če pa se nam zelo pogosto dogaja, da smo pretirano zaskrbljeni glede svojega zdravja, dobrobiti svojih bližnjih in prihodnosti na sploh gre lahko za anksiozno motnjo za katero je, poleg zaskrbljenosti v obliki predvidevanja negativnih dogodkov, ki bi se morda lahko zgodili v prihodnosti, značilno tudi notranje negativno doživljanje, ki se ga oseba boji. Za anksiozne osebe je značilno tudi, da na določene dražljaje odreagirajo hitreje kar pomeni, da po navadi ne upoštevajo vseh informacij, ki so sestavljene iz zunanjih okoliščin, notranjih občutkov in predhodnih izkušenj.
Za generalizirano anksiozno motnjo je torej značilna pretirana, trajna in splošna bojazen, ki ni omejena na kako posebno zunanjo okoliščino. Zanjo je značilno, da zaskrbljenost in strah zelo presegata posledice, ki bi jih v dejansko utegnil povzročiti določen dogodek ali okoliščine. Po definiciji traja več kot polovico dni v tednu v obdobju šestih mesecev in je povezana s po navadi vsakdanjimi oziroma običajnimi dogodki in dejavnostmi. Najbolj obremenjujoča je človekova nezmožnost, da bi obvladal in presegel nenehno zaskrbljenost.
Čuječnost lahko pri takšnih težavah pomaga, saj zmanjšuje čustveno odzivnost na zunanje okoliščine in stresne dejavnike Posameznik, ki prakticira čuječnost, svoja čustva nepresojajoče opazuje in jih dojema kot mentalna stanja, ki ne zahtevajo takojšnjega odziva. To mu omogoča, da združi več informacij o dogajanju, preden ga označi kot prijetnega ali neprijetnega. Čuječnost je torej povezana z nižjo stopnjo čustvenega odzivanja, zato bo čustveno manj reaktivna oseba odložila takojšnje označevanje in kategoriziranje izkušnje ter v celoti izkusila dogodek, kakršen je, z upoštevanjem več vidikov.
Čuječnost bi lahko opredelili kot način zavedanja svojega doživljanja, za katero je značilno ne presojajoče sprejemanje, odprtosti in radovednost. Ko smo čuječi, je naša pozornost usmerjena na vsak trenutek posebej, torej na »tukaj in zdaj«. Brez, da jih poskušamo kakorkoli spreminjati, se jim izogniti ali jih zadržati, se zavedamo svojih misli, čustev, telesnih občutkov in zunanjega dogajanja, brez da bi se poskušali doživljanju izogniti, ga zadržati ali ga kako drugače spreminjati.
Čuječnost je torej duševna sposobnost vsakega človeka, pomeni pa tudi vrsto tehnik in metod, s katerimi sistematično razvijamo to zavedanje. Nekatere od njih so: meditacije, dihalne vaje, pregled telesa, preprosta prisotnost in čuječnost v gibanju. Čuječe zavedanje pa lahko izvajamo tudi med izvajanjem aktivnosti vsakodnevnega življenja, npr. pri tuširanju, sprehodu, vožnji avtomobila, čakanju v vrsti, hoji po mestu.
Raziskave kažejo, da je redno izvajanje prakse čuječnosti posameznikom pomagalo vzgojiti dolgoročno in globoko izkušnjo notranje mirnosti, dobrega počutja in višjega vrednotenja samega sebe, vključno z zmanjšanjem stresa, tesnobe in depresivnosti.
Poudariti je potrebno, da je čuječnost veščina, ki jo moramo trenirati. Več treninga pomeni več čuječnosti. Zato je pomembno, da svojo prakso čuječnosti redno razvijamo, še predvsem v obdobjih ko nismo pod stresom. Običajno je v močno stresnih obdobjih še težje najti dodaten čas za vadbo. Z redno meditacijo vadimo zavedanje telesa, čustev in misli zato, da ko nas stresna reakcija doleti, le to prepoznamo in smo do nje odprti, sprejemajoči in nereaktivni. Že ko vnesemo zavedanje v sam proces stresne reakcije, smo ogromno naredili. Zavedanje bo v sredo naše stiske in trpljenja vneslo modrost, zaupanje vase in občutek osebne celovitosti.
“Meditacija je edina namerna, sistematična človeška aktivnost, katere osnovni namen ni samo-izboljšanje ali doseči neki cilj, ampak enostavno zavedanje kje že sem.” Jon Kabat-Zinn