Ne pride nujno z napadom panike. Včasih pride kot seznam opravil, tri preverjanja, rezervni načrt in stavek: »Samo da imam vse pod kontrolo.«
Sem Ana. In to je ena od stvari, o katerih rada razmišljam na glas.
Anksioznost si pogosto predstavljamo precej dramatično. Kot paniko. Kot razbijanje srca. Kot trenutek, ko človek dobesedno ne more več. In ja, tudi to je lahko anksioznost.
Ampak včasih je veliko bolj neopazna.
Včasih izgleda kot človek, ki mora vse načrtovati.
Kot nekdo, ki mora preveriti še enkrat.
Kot nekdo, ki si vnaprej predstavlja vse možne scenarije, da ga nič ne bi presenetilo.
Kot nekdo, ki reče: »Ne grem, ker nikoli ne veš.«
In potem se nekega dne zalotiš pri precej neprijetnem vprašanju:
Ali jaz organiziram svoje življenje — ali ga organizira moja anksioznost?
Ko želja po nadzoru postane način življenja
V raziskavi, ki sem jo izvedla s petimi odraslimi ženskami z osebno izkušnjo anksioznosti, se je zelo jasno pokazalo, kako pomemben del izkušnje sta bila negotovost in občutek nadzora.
Udeleženke so opisovale načrtovanje, preverjanje, predvidevanje možnih težav in prilagajanje vsakodnevnega življenja. Pri nekaterih je negotovost vodila tudi v izogibanje. Hkrati pa se je pri delu žensk skozi čas pokazalo nekaj zelo zanimivega: mogoče je bilo živeti tudi brez popolnega občutka nadzora.
In tukaj se mi zdi stvar zares zanimiva.
Ker nadzor sam po sebi ni problem.
Načrtovati počitnice ni problem.
Preveriti, ali si zaklenil vrata, ni problem.
Premisliti, kaj bi naredil v neprijetni situaciji, ni problem.
Problem nastane, ko začneš čutiti, da moraš to početi, sicer ne boš varen.
Takrat načrtovanje ni več samo organizacija.
Postane pomirjanje tesnobe.
In paradoks je, da kratkoročno res deluje.
Če preverim še enkrat, se za trenutek počutim bolj mirno.
Če imam rezervni načrt, sem bolj mirna.
Če grem samo tja, kjer vem, da bom lahko odšla, sem bolj mirna.
Če vzamem s sabo vse, kar bi mi morda lahko pomagalo, sem bolj mirna.
Samo da …
svoboda postaja vse manjša.
Anksioznost ne omejuje samo tvojega življenja. Včasih ga začne organizirati.
To je ena pomembnejših stvari, ki jih pokažejo tudi naše pripovedi.
Anksioznost ni vplivala samo na to, kako so se ženske počutile. Vplivala je na to, kaj so počele, česa niso počele, kako so načrtovale, kako so se odločale in koliko prostora so si dovolile za nepredvidljivost.
Ampak tu pride še en obrat.
V raziskavi se je pokazalo, da aktivnost ni bila vedno samo »žrtev« anksioznosti. Pri nekaterih je prav dejavnost pomagala ohranjati vsakodnevno funkcioniranje in preusmerjati pozornost. Ena od udeleženk je delo opisala tudi kot nekaj, kar ji pomaga odmakniti misli od anksioznosti.
To mi je zelo všeč, ker pomeni, da rešitev ni nujno:
»Najprej se moram popolnoma umiriti, potem bom lahko živela.«
Morda je včasih ravno obratno.
Najprej živim. In se učim, da lahko živim tudi takrat, ko nisem popolnoma mirna.
Torej … kaj je rešitev?
Ne, rešitev ni, da se odločiš, da od danes naprej ne boš več anksiozen.
Tega pač ne moremo ukazati možganom.
Bolj uporabno vprašanje je:
Koliko svojega življenja prilagajam temu, da ne bi občutila anksioznosti?
To je precej bolj neprijetno vprašanje.
Ampak tudi precej bolj uporabno.
Poskusi za en teden opazovati tri stvari:
Kaj danes počnem zato, ker si tega res želim?
Kaj počnem samo zato, da zmanjšam svojo tesnobo?
Česa ne počnem, ker se bojim, kaj bi lahko občutila ali kaj bi se lahko zgodilo?
Ne popravljaj še ničesar.
Samo opazuj.
Ker prvi korak pogosto ni pogum.
Prvi korak je, da opaziš, kje je anksioznost tiho prevzela krmilo.
In potem pride najtežji del
Morda bo odgovor takšen:
»Ja. Ugotovila sem, da se precej vrtim okoli tega, kako preprečiti, da bi mi bilo neprijetno.«
In to je pravzaprav dobra novica.
Ker pomeni, da si opazila nekaj, česar prej morda nisi.
V raziskavi se je pri nekaterih udeleženkah sčasoma pokazala prav takšna sprememba: ne nujno izginotje anksioznosti, ampak drugačen odnos do nje. Več prepoznavanja, več samoregulacije, manj izogibanja, več pripravljenosti nadaljevati z dejavnostmi tudi takrat, ko anksioznost ostaja prisotna.
In mogoče je prav tukaj ena najbolj uporabnih misli:
Cilj ni vedno življenje brez anksioznosti.
Cilj je življenje, v katerem anksioznost nima glavne besede.
To je precej drugačen cilj.
In po mojem veliko bolj človeški.
Sem Ana, psihoterapevtka, ki rada razmišlja na glas. O odnosih, psihoterapiji, anksioznosti in vseh tistih čudnih stvareh, ki jih ljudje počnemo, ko si poskušamo urediti življenje tako, da nas nič ne bi moglo presenetiti.
